Veliki švicarski planšarski pes je najstarejši izmed petih švicarskih pasem, med katere spadajo še bernski planšarski pes, apencelski planšarski pes, entlebuški planšarski pes in bernardinec.
Njihov izvor ni popolnoma jasen. Najverjetneje izvirajo iz rimskih molosov, velikih psov mastifskega-tipa, ki so spremljali rimske legije pri napadih na Alpe v 1. stoletju pred našim štetjem. Druga teorija trdi, da so Feničani približno v letu 1100 pred našim štetjem, pripeljali veliko pasmo psov pri kolonizaciji Španije in kasneje naj bi se ti psi selili na vzhod in sodelovali pri nastanku Španskega mastifa, Pirenejskega psa, Bordojske doge in verjetno tudi velikih švicarskih psov. Obstaja še tretja teorija, da je bila ta velika pasma že prvotno v centralni Evropi-zapisi naj bi segali celo v Neolitik. Kakorkoli, ta velika pasma naj bi že obstajala v času, ko so Rimljani prodirali preko Alp. Verjetno so Rimljani križali svoje pse s temi in tako naj bi nastalo več pasem-veliki švicarski planšarski pes, bernardinec, bernski planšarski pes , ki pa so precej različne od rimskih molosov. Prvotno so prednike modernih švicarjev uporabljali kmetje, pastirji, krošnjarji in veletrgovci v centralni Evropi. Za selekcijo so bile pomembne predvsem delovne sposobnosti psa (vlečenje vozičkov, čuvanje živine in kmetij,...), ne pa toliko sam izgled psov. Tako so bili le redki pravilno (trobarvno) obarvani.
Ker so bili veliki, mišičasti, nezahtevni za nego in trdnega značaja so bili priljubljeni pri mesarjih, zato so jih pogosto poimenovali kar mesarski psi. Zelo so bili cenjenji pri revnih kmetih, ki si niso mogli privoščiti konj. Te vzdržljive pse so uporabljali pri različnih opravilih (spravilo lesa, vleka vozičkov napolnjenih z različnim tovorom na trg,...), zato so jih poimenovali tudi "revežev konj". Med 2. svetovno vojno jih je švicarska vojska uporabljala kot vlečne pse.
Včasih naj bi bili švicarji celo med najpopularnejšimi psmi v Švici. Kakorkoli, po letu 1900 je njihovo število drastično upadlo. Verjetno je bil vzrok temu razvijajoča se mehanizacija in transport, saj se je švicar tradicionalno uporabljal kot pes za vleko. Poleg tega pa so v tistem času bolj priljubljeni postali bernardinci.
Leta 1908 sta bila na razstavi v počastitev 25. obletnice švicarskega kinološkega kluba tudi dva psa, ki so ju proglasili za kratkodlaka bernska planšarska psa. Na tej razstavi je bil prisoten tudi Albert Heim, ekspert za švicarske pasme. Ta je prepoznal švicarja. Kmalu ju je švicarski kinološki klub vpisal v švicarsko rodovno knjigo kot prva predstavnika pasme. Po samotnih kmetijah so našli dovolj predstavnikov švicarjev, da so pasmo lahko obudili. V zgodnjem obdobju 20. stoletja se je populacija švicarjev v Evropi le počasi povečevala. Leta 1945 naj bi bilo okrog 350-400 predstavnikov te pasme. Danes so švicarji predvsem družinski psi. Cenjeni so zaradi svoje lepote, vdanosti, dobrega karakterja in nezahtevne nege. Zaradi krasnega trobarvnega kožuha so v številnih knjigah opisani kot najlepši psi na svetu! |
|||||||||||||||||||||||||
