SVETOVNA RAZSTAVA PSOV IN ŠE MARSIKAJ, DANSKA, JUNIJ 2010

Maja bi se morali skotiti Nubini mladički, zato letos o odhodu na svetovno razstavo psov niti nisem razmišljala. V načrtu so bile druge stvari, ki sem se jim odločila dati prednost. V življenju pa stvari pogosto ne potekajo povsem po načrtu in tako je ultrazvok v aprilu pokazal, da Nuba ni breja. Hitro in brez obotavljanja je padla odločitev – konec junija gremo na Dansko: jaz z Nubo in Divo, Urša, Matej in Val (Vilin Karantanski ), Mateja in Jan ter njuna psička Jantar. Pet ljudi in štirje psi. Prijavili smo se v zadnjem roku in začeli s pripravami glede poti, saj smo se odločili da združimo razstavo tudi s krajšim dopustom...
Na to razstavo sem si pravzaprav želela oditi iz posebnega razloga – danski ljubitelji naše pasme so namreč pripravili kamp za vse vzreditelje/lastnike švicarjev. Izmenjava mnenj in izkušenj, pogovori glede pasme, različni pogledi na vzrejo, pogovori z dolgoletnimi vzreditelji, itd. je bilo tisto, kar me je »vleklo« na to dolgo pot.
Kombi smo dodobra natovorili in se v sredo dopoldne odpravili proti Danski. 20 ur smo potrebovali za pot (zaradi psov smo naredili nekaj več postankov) in v četrtek zjutraj prispeli v kamp. Utrujeni a srečni, da smo končno na cilju. Naš domek je za 4 dni postala prikolica in velik šotor pred njo.


Grosser kamp

večerja

Diva in Nuba (foto: Maud V.)

Danci so se res potrudili in skrbeli, da smo se odlično počutili. Preko dneva smo odšli na kake oglede, počeli različne vragolije s psi (vleka vozičkov, itd.), zvečer pa navadno klepetali ob dobrem kozarcu vina dolgo v noč. Predebatirali smo neskončno stvari o psih, o različnih linijah in plemenjakih, izmenjali izkušnje glede vzreje, prehrane mladičev, itd. Poleg tega pa se seveda zabavali še na 1000 načinov.


Matej in Val, voziček za 1 psa

Diva vleče voziček za mleko

Val in Diva v vpregi za 2 psa

V petek nas je čakala prva preizkušnja. Specialna razstava. Sodil je g. Seamus Oates (IRL). Naši psi so se odlično odrezali. Vilin Karantanski (Val) je zmagal v kategoriji odprtih (naj povem, da je ta kategorija na danskih razstavah najbolj zastopana, saj se le tu podeli naziv CAC, ki šteje za danski šampionat) in kasneje postal drugi najlepši samec razstave, Nuba je bila tretja med odprtimi psicami in četrta najlepša psica, Diva pa je zmagala v kategoriji vmesnih. Tudi sistem podeljevanja najlepšega predstavnika pasme (BOB) je nekoliko drugačen kot pri nas. Za ta naziv se namreč pomerijo vsi odlično ocenjeni psi. Ker sta morali tako obe-Nuba in Diva-naenkrat v ring, mi je na pomoč priskočila Urša. Mislim, da sta z Divo lepo nastopili. BOB je tokrat odnesel danski samec Bendix (Home of Zoya's Bendix). Čestitke!


razred odprti - psice
(foto Pawel K.)

Urša in Diva (foto Maud V.)

BOB samec, Home of Zoya's Bendix (foto Pawel K.)

Nuba (foto Maud V.)

razred odprti-nekaj samcev, zadaj Val
(foto Pawel K.)

Jantar in Mateja v ringu
(foto Pawel K.)

Po razstavi smo s prijatelji iz Poljske odšli pogledat prizorišče svetovne razstave, nato pa z vsemi psi odšli še na dooollllllg sprehod. Skupaj smo preživeli krasno popoldne.


na sprehodu s poljskimi prijatelji (foto Pawel K.)

Tara (Jantar) in Jan

manjša skupinska

V soboto smo si privoščili oddih v Legolandu. Pse smo pustili v kampu in prijatelje prosili, da malo popazijo nanje. Mislim, da jim je oddih kar dobro del, saj so bili od neprestanega norenja precej utrujeni, mi pa smo imeli tako bolj proste roke za zabavo. Neverjetno kaj vse se da narediti iz lego kock! V tem zabaviščnem parku so jih za izgradnjo modelov porabili kar 58 miljonov...


pred vhodom v Legoland

takole je izgledalo - vse iz kock

z Uršo in Matejem ob "fotografu"

Ta dan so v kamp prispeli tudi lastniki Divinega očka Barona (Laris Corbett Canis v.d. Zuiderwaarda). Po dolgem času smo se zopet v živo videli in posneli nekaj družinskih fotografij.


družinica: Diva, Nuba, Baron
(foto Maud V.)

Diva, jaz, Nuba, Baron, Linda
(foto Maud V.)

naša ekipa

V nedeljo nas je čakala svetovna razstava. Prijavljenih je bilo 58 švicarjev. Naj priznam, da sem jih pričakovala nekoliko več. Zjutraj smo se tja pripeljali, kot da se na sejmišču sploh nič ne dogaja (kar je bilo za nas kar presenečenje, glede na to da smo navadno za vstop na parkirišča na takih razstavah čakali tudi po 2 uri v kolonah). Nobene gneče, dovolj parkirnih prostorov, veliki ringi in okrog ogromno prostora za gledalce. Izjemna ponudba vseh pripomočkov za pse... Kar žalostni smo bili, da je bil naš kombi tako poln in si nismo mogli privoščiti večjih nakupov. Tako lepo organizirane razstave v svoji razstavljalski karieri še nisem doživela.


Diva v elementu...
Prvo mesto v vmesnih

...in v izboru za svetovno prvakinjo

Sojenje je bilo podobno kot navadno (beri-vsa pomembna mesta so pobrali ruski psi istega lastnika, kot že nekaj let zapored). Nekateri skandinavski razstavljalci so bili nad tem močno razočarani, nas-ki to spremljamo že nekaj let-pa ni niti več preveč čudilo. Sodila je Švicarka Christine Rossier. Tokrat sta se najbolje odrezala Diva in njen brat Devil, ki sta oba zmagala v razredih vmesnih, Vilin in Nuba pa sta bila odlično ocenjena in se nato nista uvrstila med prve štiri. Z Divo sva se z dvema profesionalnima ruskima razstavljalcema borili za naziv svetovne prvakinje (seveda brez prave možnosti, bilo pa je zelo zabavno). Svetovna prvakinja in BOB je tako postala psička Gran Vencedor Beatriss, svetovni prvak pa Sennenhund Rossi Zhrets Gran Vencedor.

 

V ponedeljek smo se prvič na naši poti selili – v luštne lesene hišice, kjer smo nato nočili trikrat. Po selitvi smo se odpravili na ogled v Jelling. Gre za majhno dansko mesto, najsvetejši kraj Andersenove domovine, kjer naj bi bilo že v času vikingov pomembno svetišče. Tu stojijo kamnita cerkev in med dvema gričema (ostanki grobišč) znana Jelling stones, runska kamna. Vanju so vklesane vikinške pismenke. Jelling spada pod svetovno dediščino UNESCA in to je bil tudi glavni razlog, da smo se odločili da si ga natančneje ogledamo.


naša mala velika hiška

Jelling

z Nubo in Divo na enem izmed gričev ob cerkv
i

Popoldne pa smo se šli hladit ob jezero Farup. Voda je bila zelo mrzla in poleg psov jo je preizkusil le še Matej. Ostali smo se raje nastavljali sončnim žarkom in klepetali do poznega popoldneva.


jezero Farup

mlin na veter

z Nubo ob jezeru

V torek smo se zapeljali do približno 100 km odaljenega Arhusa in si ogledali muzej na prostem (Den Gamle By). Poleg številnih tipičnih danskih hiš, v katerih so danes urejeni muzeji, smo lahko opazovali tudi ljudi oblečene v tipična oblačila iz določenega obdobja, ki so opravljali običajna dnevna opravila. Kočije na ulicah, rezgetanje konj, lajnarji, pridigarji, vozovi, tipične pekarnice s pecivom izdelanim po starodavnih receptih in druge prodajalne so nam dajale občutek, da se je čas resnično zavrtel dobrih 100 let nazaj. Pozno popoldne smo se odpravili še na bližnjo plažo, da so se psi nekoliko ohladili, mi pa spočili po celodnevni hoji. Ugotovili smo, da voda v severnem morju ni niti približno tako slana kot pri nas.

V sredo je sledil ogled živalskega vrta-safari parka. Čeprav se ta morda ne ponaša s tisočimi živalskimi vrstami kot nekateri večji živalski vrtovi pa je bil način ogledov in stik z živalmi tisto kar te zares očara. Po določenih delih se voziš v avtu, nato parkiraš in se sprehodiš med živalmi v oborah, ponekod pa lahko celo hodiš med njimi. Pa zopet v avto in tako naprej. Vozili smo se med levi, žirafami, zebrami, nilskimi konji in se prosto sprehajali med opicami in še nešteto drugimi živalmi. Vstop je dovoljen tudi psom, v delih kjer psi niso bili dovoljeni pa smo jih lepo privezali v senco in so nas počakali. Mislim, da smo bili vsi najbolj navdušeni nad levi, ki so se nam sem in tja približali le na meter ali dva. Mi smo bili seveda na varnem v kombiju in jih slikali le preko zaprtih stekel.


bizoni

levi-le nekaj metrov stran od kombija

Khm, nekam jezen izgleda...

nosorogi

Mateja, Jan, Matej, Urša, Neca

Uf, skoraj je vtaknila glavo v kombi med naše pesjane...

divje zveri:)

Diva in Nuba spoznavata bratrance

šimpanzi

V četrtek smo že zgodaj zjutraj naložili vso našo partljago v kombi in se odpeljali na otok Funen. Naš cilj je bil grad Egeskov, ob katerem smo tudi kampirali. Narava tu okrog je res čudovita, zato je nastalo precej slik. V sklopu gradu je tudi več izredno obsežnih muzejev (starodobni avtomobili, motorji, gasilski muzej, itd.), ki pa smo si jih ogledali bolj na hitro, saj je bilo psom v ogromnih stavbah precej vroče.


Diva, Nuba, Vilin Karantanski (Val)
-

Jaz z Nubo in Divo, Urša, Matej in Val, Mateja in Jantar, Jan

Val, Nuba, Diva Karantanska
-

počitek po napornih ogledih

Nuba in Diva Karantanska

Diva-utrujena zaspala v šotoru

V petek smo jo mahnili še na Langeland in si ogledali grad Tranekær ter ogromen vrt okrog njega (v katerem smo tudi grdo zašli) v Valdemarju, nato pa se cel dan namakali v toplem (kdo bi si mislil, da je morje na Danskem lahko tudi toplo) morju. Popoldne smo si odšli pogledat še most Great Belt, ki povezuje Funen in Zealand in je drugi najdalši most te vrste na svetu, nato pa se vrnili nazaj v kamp.


Nuba

z Nubo in Divo pred ogrooomnim mostom-Great Belt

Jantar, Mateja, Jan

V soboto je sledilo pakiranje in odhod proti domu, kamor smo po res dooolllgggiiii vožnji prispeli v nedeljo dopoldne. Da pa naša pot ne bi bila prekratka, nam je tik pred avstrijsko mejo spustila guma. Na srečo smo pred odhodom vzeli asistenco za tujino, kar nam je prihranilo precej sivih las. Ugotovili smo namreč, da vijaki gum z litih platišč ne pašejo na rezervo, tako da je ob treh zjutraj sledilo »šlepanje« v servisni center in v vulkanizerski delavnici menjava rezervne gume na lito platišče. Po "samo" treh urah smo lahko nadaljevali pot...


naš kombi in počena guma

od Slovenije do Danske

po Danski

Danska je res čudovta dežela in žal nam je bilo, da nismo imeli še kakega dne več za oglede. Tudi s psi nismo imeli večjih problemov - ljudje so do psov izredno prijazni in dovoljeno jih je peljati s seboj praktično povsod. Je pa res, da smo že pred odhodom pot in oglede splanirali tako, da je bilo prijetno tudi za naše kosmatince. Vse skupaj smo prevozili dobrih 4000 kilometrov.

Lepo je zmagati v ringu, ampak to ni tisto kar me »vleče« na razstave. Prijateljstva in izkušnje, nova poznanstva, super preživet čas s prijatelji in tisočere informacije, ki jih dobiš na takih prireditvah, je tisto kar zares šteje! In zato se bomo vedno znova vračali na take prireditve-kot razstavljalci ali kot gledalci.